30. 10. 2020

Slovenska koklja na oktobrski dan

Na dan 29. oktobra leta 2020, kot običajno, pijem jutranjo kavo z domačim mlekom in poslušam jutranji program, izmenično na dveh radijski postajah. Poročajo, da ima danes Primož Roglič, ki je včeraj zmagal etapno dirko na Vuelti, rojstni dan. Dogodek je podkrepljen s pesmijo ponosnih Zagorjanov, kjer je Primož doma. V ozadju se slišijo navdušeni vzkliki: »Rogla, Rogla, Rogla,…« Vzkliki me vrnejo v čas dirke po Franciji, ko je vozil skoraj ves čas v majici vodilnega in se prijateljsko objemal z mladim slovenskim tekmecem. S tistim, ki ga je premagal prav na zadnji tekmi. To je bila velika slovenska dvojna zmaga z grenkim priokusom, saj smo pričakovali Primoža na prvem mestu. In mu zmago tudi iz srca privoščili. Pa je zmagala moč in hitrost mlajšega. Zmage in porazi, sreča in razočaranje, vzponi in padci so stalni spremljevalci življenja. Kdor se jih nauči prenašati in se z njihovo pomočjo utrdi, bo lažje peljal skozi življenje, premagoval klance, se na vrhu veselil ravno s pravšnjo mero, da se bo potem lažje obdržal, ko se bo pot spuščala ali ovinkarila nad previsi. 

Sledi Duhovni premislek Gregorja Čušina, ki mu prisluhnem vsako jutro na Radiu Ognjišče. Izhodišče je vedno dnevna evangeljska vrstica. Globina božje besede se meša z Gregorjevo duhovitostjo, ko govori o svojih napakah, v katerih se zlahka vsi prepoznamo, in zaključi s spodbudno mislijo, ki nas vrne k izviru »žive vode«. 

V jutranjih poročilih pa spet epidemija covid-19, ki je včeraj natestirala preko 2600 novih okužb. Bodo šolske počitnice podaljšane za en teden, kot predlagajo ravnatelji? Ali pa bo potekala šola na daljavo, ki daje mešane rezultate? Predvsem pa dodatno obremeni starše mlajših otrok, ki potrebujejo njihovo pomoč.

Zaostruje se besedni boj med Parizom in Ankaro, razlog – obglavljen učitelj, ki je s karikaturo preroka Mohameda želel ponazoriti svobodo govora in je to plačal z glavo. Obglavljena svoboda govora, bi lahko zaključili. (No, danes, ko ponovno berem svoj včerajšnji zapis, pa že vemo, da se je na jugu Francije spet zgodil teroristični napad, ko je islamski skrajnež v cerkvi ubil tri ljudi. So k temu pripomogle tudi javno izrečene besede vidnih politikov???)

Ne spomnim se, ali sem danes kaj slišala o predsedniški kampanji v Ameriki ali ne, ker so se moje misli začele vrteti okoli vprašanja, kaj zapuščajo v meni vse te jutranje novice in kakšen dan se mi danes obeta. Poleg online službenih obveznosti, glasovanja na odboru za okolje, pošte, telefonskih klicev, še domača opravila,…Danes naj bi bilo spet sonce in treba bo še zadnjič pokositi travo ter pograbiti listje okrog hiše,…

Ob premlevanju današnjih novic se mi vrača včerajšnji telefonski klic s prošnjo, da naj vendarle kaj storim, da ne bo toliko nestrpnega govora v javnosti, groženj s smrtjo in vsesplošnega naraščanja napetosti ob prepirih, ali je epidemija resna stvar ali je to samo neka potegavščina, ki smo ji nasedli. 

Jutranja doza kave me je prebudila, doza novic pa spet povzročila nelagodje in spraševanje, kam plovemo, kakšne posledice bo vse to zapustilo v nas in v naših odnosih.

V mislih se vračam k včerajšnjemu bolgarskemu filmu. Ne vem, če sem že kdaj sploh gledala kakšen bolgarski film. Film, v katerem skuša sin z vso potrpežljivostjo pomagati očetu, ki se mu po smrti žene zmeša. Ne more pozabiti, da mu je žena pred smrtjo hotela po telefonu še nekaj povedati, on pa ga je v jezi zabrisal proč in rekel ženi, naj kar umre. Ona pa je res kar umrla,… Kakšna teža in občutek krivde, da je s svojo jezo povzročil ženino smrt. Ob koncu se izkaže, da mu je želela reči le, naj skuha džem iz kutine, da ne bo prej zgnila. Banalna stvar. Zaradi preteklih nepremišljenih ravnanj pa toliko samoobtožb in notranjega trpljenja.

Smrt bližnjih nas najbolj pretrese, ker je to končna postaja v naših živih odnosih s to osebo. Koliko ljudi preveva ob smrti bližnjega slaba vest, ker so mu morda prizadejali rane, prezrli njegovo stisko, se mu posmehovali,… Še huje je ob samomoru bližnjega, sošolca, soseda,… Po smrti se lahko opravičimo samo še grobu, krsti ali žari, še posebej, če ne verjamemo v posmrtno življenje duše. 

V dneh, ko pogosteje obiskujemo grobove, pa tudi to bo letos drugače, se naše misli večkrat ustavljajo ob življenju in smrti. Ko bi se večkrat te končnosti tuzemeljskega življenja zavedali, bi marsikdaj ravnali drugače. V vsakdanjem življenju do naših najbližjih, v odnosu do sodelavcev, do sosedov, morda celo do politikov, ki smo prav tako ljudje s svojimi težavami, radostmi, z družinami in vsakdanjimi problemi,…. 

Vrnem se k jutranjemu duhovnemu premisleku in odprem Sveto pismo z današnjo božjo besedo. Zapisano pred 2000 leti, pa vedno aktualno. Drugi časi, drugi ljudje, čutenje in življenje pa isto, z istimi človeškimi slabostmi, iskanjem resnice, miru in tolažbe:

»Stojte torej, opasani okoli ledij z resnico in obdani z oklepom pravice in na nogah obuti s pripravljenostjo za evangelij miru«,… Pismo apostola Pavla Efežanom (6, 14-15)

»Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so k tebi poslani: kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke kakor koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli! Glejte, vaša hiša vam bo zapuščena. Povem vam, da me ne boste videli, dokler ne pride čas, ko porečete: ›Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!‹« Luka, 13, 34-35.

Močne besede, tudi za nas Slovence. Kdo lahko nas, slovenska piščeta, zbere kot koklja pod svoje peruti? Nikomur več ne zaupamo. Nikogar ne spoštujemo. Ne znanstvenikov, ne zdravnikov, ne oblastnikov in ne medijev, ker več ne vemo, kdo govori resnico in kdo laže. Kdo nas lahko zbere, da bomo bolj strpni do drugače mislečih, politično ali versko drugače opredeljenih, z drugačnimi nagnjenji in prepričanji.

Različnost bogati, zato ni potrebe, da zaradi nje drug drugega spodrivamo izpod peruti slovenske kokoši ali morda koga celo vržemo iz gnezda. Pod perutmi slovenske koklje je dovolj prostora za vse, ki ljubijo mir, se veselijo sodelovanja, ki  jih skrbi tudi za druge in si želijo, da bi skupaj rasli, se razvijali in pobirali »jajca« ali sadove našega dela. Oprimo se na tisto, kar nas povezuje in razveseljuje. Pa naj bo to navijanje za »Roglo« ali »Pogija«; nostalgično prepevanje z Ježkovim Kreslinom o Tisti zakartani uri ali črni kitari; ali pa ponosni poskoki s slovenskimi gospodarskimi gazelami ali pa okušanje z zvezdicami nagrajenih slovenskih kulinaričnih mojstrov. Še posebej pa se veselimo ob zmagi zdravnikov in medicinskih sester nad boleznijo vsakega pacienta. Namesto »mazačev« jih nagradimo vsaj s hvaležnostjo. Vsak človek ima samo eno življenje. Brez tega pa –  vse drugo odpade!

Ob pogledu skozi okno se zastrmim v bližnji gozd. Kako lep je! Odet v pisane barve, z nekaterimi že golimi drevesi in kupi šumečega listja pod njimi, ki ga odnaša veter, tudi na naše dvorišče. Ne bom se jezila zaradi tega. Ob vsej lepoti gozda in življenja.