23. 04. 2020

Med razpadom, diktaturo in svobodno prihodnostjo

Ne mine dan, ko ne bi prebirali poročil o obolelih, ozdravljenih ali številu umrlih zaradi posledic bolezni novega koronavirusa (Covid-19). Mnogi so zaradi svojega poklica v položaju, ko nimajo časa za premišljevanje, pač pa morajo ukrepati in iz dneva v dan pomagati drugim, lajšati njihovo stisko in bolečine. Zato moje razmišljanje ne more mimo ponovne zahvale vsem, ki nosite največjo težo in odgovornost v teh časih preizkušenj.

Nerazložljivo težka so obdobja v življenju, ko nobena topla beseda ali objem ne zaležeta. Ko noben stisk roke ali iskren pogled v oči ne uspe ustvariti občutka topline in varnosti. Težko je biti sam v svojem svetu, čeprav je ob tebi veliko ljudi, ki ti z vsem srcem stojijo ob strani. Razumem tudi vse tiste, ki jim skrb za osnovne življenjske dobrine ne dopušča prostora za prazne politične hvalospeve. Zdaj je jasno, zakaj je sodišče javnega mnenja za človeka v politiki nekaj najtežjega. Še posebej, če želiš biti iskren.

Ko prebiram komentarje o nekakšnem bruseljskem udobju ali leporečju, ki naj bi ga tudi sama kot poslanka Evropskega parlamenta uživala, se ne počutim dobro. Pa ne zato, ker bi me tovrstni komentarji osebno prizadeli, temveč zato, ker ob vsej tej tragediji, ki jo je povzročil novi koronavirus, čutim, da se v Evropi dogajajo zelo hudi tektonski premiki. A če si česa ne želim, je to, da bi zdajšnja politika naše otroke in potomce prikrajšala za nekaj, kar so si naši starši z vsemi odrekanji drznili ustvariti za nas – mir, svobodo in blagostanje.

Evropska unija (EU), z njo pa tudi Slovenija, v zadnjih 10 letih že drugič vstopata v krizno obdobje. Prepričana sem, da bo tokratna kriza lahko politično precej bolj usodna od tiste, ki se je začela leta 2008, če se politični diskurz in dejanja ne bodo osredotočala na pomen solidarnosti in empatije.

V revolucionarnem letu 1989 so se ljudje v vzhodni Evropi (Poljska, Madžarska, Češkoslovaška, Romunija, Bolgarija, baltske države in tudi Slovenija) uprli trdi svinčeni roki komunizma. Neverjetno se zdi, da zdaj prav iz nekaterih omenjenih držav prihajajo zaskrbljujoči signali o ponovnem kratenju demokratičnih svoboščin. Naj na tem mestu poudarim, da podpiram ukrepe za zajezitev pandemije novega koronavirusa, ki temeljijo na ocenah in predlogih zdravstvene stroke, vendar morajo ti ukrepi, ki morebiti kratijo človekove svoboščine, imeti jasno časovnico in varovalko, s katero je možno preprečiti zlorabe v politične namene.

Če kaj, potem si ne želim, da bi duh tistih svinčenih časov ponovno preplavil naš kontinent ali morebiti celo preostali svet. Cilji in vrednote EU ostajajo nespremenjeni: mir, blaginja, območje svobode, svoboda govora, medijska svoboda, spoštovanje človekovih pravic, varnost in pravice brez notranjih meja, boj proti socialni izključenosti in diskriminaciji, večja ekonomska, socialna in teritorialna kohezija ter solidarnost med demokratičnimi državami članicami.

In če kdaj, potem je solidarnost med članicami pomembna prav danes. A na tem mestu je potrebno povedati, da je prav zaradi egoizma nekaterih držav članic na začetku krize, ker nobena država ni bila pripravljena na ta velik izziv, legla senca dvoma na delovanje EU in njen obstoj v prihodnosti. Pri tem se odpira vprašanje, kdo je pravzaprav kriv za to. Tudi v Sloveniji nismo bili pripravljeni na ta izziv. Nanj v začetku ni bila pripravljena niti Nemčija, kjer država deluje kot utečen stroj, kaj šele države z manj urejenimi sistemi in s precej manj denarja.

Zdravstvo je v pristojnosti držav članic, institucije EU pa ne morejo same sprejemati direktiv in uredb, kako morajo države ravnati v teh primerih. Zato je obtoževanje EU, da ni nič naredila, nesmiselno in celo izjemno krivično. EU smo mi – ljudje in države članice, ki imajo svoje vlade in se o večini ukrepov odločajo samostojno.

Žal nekateri voditelji držav članic, tudi slovenski, pljuvajo po Bruslju in EU. Dejstva glede začetnega odziva EU pa so sledeča: EU je ob prejšnji finančni krizi šla čez mukotrpna pogajanja, ki so trajala kar dve leti (2010-2012). To, kar se je tedaj zgodilo v dveh letih, se je v zdajšnji krizi v manj kot mesecu dni!

Evropski parlament je konec marca za prvo blažitev posledic pandemije koronavirusa potrdil prerazporeditev 37 milijard evrov kohezijskih sredstev in razširitev solidarnostnega sklada. Slovenija bo ob tem prejela skoraj 600 milijonov evrov. Verjamem, da bo del tega zneska porabljen tudi za izredno pomoč vsem samostojnim podjetnikom, lastnikom podjetij in zaposlenim. Podpora v višini 2,7 milijarde evrov bo namenjena razdelitvi zaščitne opreme, razvoju zdravil in testiranja. V okviru prihodnje finančne perspektive naj bi bil vzpostavljen tudi sklad za okrevanje gospodarstva.

A to še ni vse: evropski finančni ministri so ob tem dosegli tudi dogovor o več kot 500-milijardnem kriznem paketu pomoči. Slovenija bo iz evropskega reševalnega sklada (ESM) lahko najela skoraj milijardo evrov pomoči! Drži, da se ob najemu posojila prek sklada ESM poveča tudi zadolženost države članice, vendar je ob tem potrebno povedati, da se pogajanja okoli prevzemanja dolgov med članicami EU v času krize še niso končala.

In navsezadnje ne smemo prezreti, da se je Evropska centralna banka (ECB) obvezala, da bo v boju zoper posledice pandemije naredila vse, kar bo treba, in tako dolgo, kot bo treba. Zato je sprejela kar 750 milijard evrov težek protikrizni program, s katerim bo prek odkupovanja obveznic zagotavljala likvidnost v evrskem območju. Pa ne samo to – po neuradnih informacijah v Bruslju naj bi ECB, ki ima sicer sedež v Frankfurtu, razmišljala tudi o t.i. ukrepu “helikopterskega denarja”, ko bi ljudem neposredno nakazovali denar, če bi se kriza izkazala za tako hudo eksistenčno.

Težko je na tem mestu našteti vse ukrepe, ki so že na razpolago in jih države že lahko koristijo. Še več sredstev iz različnih evropskih mehanizmov pa bo namenjenih za čas po pandemiji in za okrevanje gospodarstva. Tu imam v mislih predvsem evropski proračun za nadaljnjih sedem let, ki predstavlja hrbtenico delovanja evrskega območja. V njem bo zagotovo zapisana posebna postavka za reševanje socialne in gospodarske stiske, ki nastaja zaradi koronavirusa.

A to za nekatere očitno še vedno ni dovolj. Kljub temu smo spet priča temu, da voditelji nekaterih držav članic, ki izhajajo predvsem iz vzhodnega dela Evrope, največ kritik namenjajo prav EU. Ko pa ti isti voditelji kot rešitelji sveta delijo in obljubljajo sredstva iz Bruslja, pa se obnašajo, kot da je to denar iz njihovega žepa. Pri tem pa pozabijo povedati, da ima tudi EU za to kakšne zasluge. Kot da denar raste na drevesu in si ga lahko vsak po mili volji odtrga in vzame, seveda če je dovolj pameten in spreten voditelj, kot je on sam, ki ima edini vizijo o prihodnosti Evrope.

Ste vedeli, da je Slovenija vse od vstopa v EU leta 2004 prejela več kot 3 milijarde evrov denarja več, kot ga je v vseh teh letih prispevala v evropski proračun?

Kakorkoli že, naj poudarim, da omenjena pomoč nikakor ne bo dovolj za izhod iz krize in bomo v Bruslju morali sprejeti še dodatne protikrizne denarne in druge pakete. Zagotovo pa si želim, da pri EU ne bi videli le denarja, temveč predvsem skupnost miru, ki so jo zasnovali naši starši. Zato z vso resnostjo želim zavrniti zlonamerne trditve, da je EU v tej krizi neaktivna.

Verjamem, da EU ima mehanizme, s katerimi bomo to krizo lažje prebrodili. Ne bo sicer lahko oziroma bo težje kot kadar koli prej. A narediti moramo vse, da nam bo uspelo. Tako kot je uspelo našim staršem. Cena neuspeha bi bila preprosto previsoka.

Evropska unija je namreč več kot le en mandat v Evropskem parlamentu. EU je predvsem garancija za mir v Evropi, to pa je tudi najboljša podlaga za ustvarjanje blagostanja in svobodnega načina življenja.

Vsem, ki ste prebrali te vrstice, se zahvaljujem za vaš čas in vam želim veliko zdravja, poguma in upanja, da bo v življenju še veliko lepih trenutkov in priložnosti za objem ljudi, ki jih pogrešamo.

*Mimogrede, ali veste, da te dni praznujemo Svetovni dan knjige? Lepo bi bilo, če bi slovenska vlada skupaj z zdravstveno stroko ocenila stopnjo tveganja v primeru odprtja knjigarn. Več držav zahodne Evrope je knjigarne že odprlo. Knjiga je namreč več kot le predmet. Knjiga predstavlja možnost pridobivanja novih znanj in izkušenj. In knjiga je simbol dopuščanja različnih mnenj in stališč.