03. 04. 2020

Ko človek ostane brez besed in pristane na tleh #komentar

V svoji politični karieri sem velikokrat imela občutek, da v javnosti ne smem povedati vsega, kar čutim. Bili so trenutki, ko se mi je iskrenost maščevala, zato sem dobila marsikatero zlonamerno etiketo ali pa so mi kaj podtikali. Bili so trenutki, ko so me pri moji iskrenosti zaustavljali nekdanji svetovalci, zagovorniki sledenja trendov političnega marketinga. Želeli so, da trobim v isti rog z drugimi in me opozarjali, da to ali ono v Sloveniji ni dobro govoriti v javnosti.

A vsi tisti, ki se v tej smrtonosni krizi novega koronavirusa covid-19 vsako jutro prebudijo v nov dan, zavedajoč se, da bodo primorani, zaradi službenih dolžnosti ali svojega poslanstva zapustiti varno zavetje lastnega doma, si ne zaslužijo, da bi doživljati ali prebirali še eno prazno dobrikanje.

Čas, ko v medijih gledamo polne bolnišnice in prazne ulice svetovnih središč, je tudi čas, ko moramo prenehati s citati političnega marketinga in gledališkim iskanjem političnih všečkov. To je čas, ko se srečujemo z resničnimi in težkimi zgodbami. In zgodbe so ljudje, ti pa so se znašli v hudi stiski.

Za prvi primer lahko vzamemo pobiralca odpadkov Dalvirja, ki so ga ta teden v prispevku televizijskega Dnevnika pokazali novinarji TV Slovenija. Tako kot vsi  je tudi gospod Dalvir v skrbeh za svoje zdravje in zdravje svoje družine. Omenjenega gospoda osebno ne poznam, a si lahko predstavljam, kako težko mu je vsako jutro obleči delovno opremo, nevedoč, ali mu bo ta preprečila okužbo z virusom. Še več, gospod Dalvir v primeru okužbe lahko okuži tudi svoje bližnje. A če ne bi bilo Dalvirja in njegovih sodelavcev, potem ne bi imeli praznih košev za smeti. Tega nikoli ne smemo pozabiti.

Nadaljujemo lahko s trgovko Petro. Gospa Petra že vrsto let dela v eni od trgovskih verig z živili. Na vprašanje, ali se počuti varno, odgovori posredno, saj da ji njen poklic daje občutek vrednosti. Res je, delo ni le plačilo, delo je najprej vrednota. In tako v času, ko imamo ljudje v mislih predvsem našo varnost in zdravje, obstaja tudi trgovka Petra, ki je vesela, da ima delo, s katerim omogoča nakup hrane, da v času vojne z nevidnim sovražnikom ljudje ne bi stradali. Tega nikoli ne smemo pozabiti.

Ko v življenju nastopi kriza, se človek pogosto ozre proti tistemu, ki bi to krizo lahko rešil. Če se nam pokvari avtomobil, se najprej spomnimo na mehanika. Če nam v stanovanju ali hiši poči vodovodna cev, se spomnimo na vodovodarja.

Če bi bila kriza koronavirusa običajna kriza, potem bi zagotovo lahko rekli, da so naši mehaniki in vodovodarji vsi zdravniki, medicinske sestre in preostalo zdravstveno osebje. A kriza koronavirusa ni običajna kriza.

Postavimo se v čevlje zdravnika, ki v oskrbo sprejme človeka, okuženega z virusom covid-19. Kljub vsemu znanju, ki ga zdravnik premore, in kljub vsem zdravstvenim pripomočkom, ki jih ima na voljo, je izid njegovega truda, ali bo okuženi preživel ali ne, povsem negotov. In kljub temu se zdravstveno osebje tudi v času te krize vsako jutro prebudi in v vsej negotovosti odpravi na delo. Tega nikoli ne smemo pozabiti.

Slišali smo, da so v domovih za ostarele v Španiji našli mrliče, ker ljudi ni bilo v službo in nihče ni za te ljudi pravočasno poskrbel. Morda so tudi sami zboleli ali pa so se ustrašili zase in pobegnili na varno.

Izjemno redki so primeri v zgodovini, ko je za končanje krize tako pomembno sočutje človeka s človekom in enotnost delovanja človeške skupnosti. Brez skupnega in odgovornega upoštevanja zdravstvene stroke nam lahko virus covid-19 za večno vzame bližnjega. Nobena funkcija in noben denar ne moreta nadomestiti človeškega življenja. In brez odgovornega vodenja ne bomo uspeli rešiti vsega tistega, kar nam po virusu še sledi, še posebej pa ne socialnih stisk in obstoja delovnih mest ter normalnega delovanja gospodarstva.

Največji strah človeka je strah pred negotovostjo in nemočjo. A tudi slednje je možno premagati. Zadnjič sem prejela posnetek, kako je mladi moški v času karantene želel pritegniti pozornost ženske iz sosednjega stanovanjskega bloka. Osamljen in v strahu pred okužbo ter v skrbeh za svoje zdravje pri tem ni želel prekršiti pravil karantene. In kljub vsej stiski mu je s pomočjo nekaj iznajdljivih korakov uspelo. Sledila je spoznavna večerja preko videoklica. Tudi tega nikoli ne smemo pozabiti.

Od oblasti smo slišali pozive, naj vsak, kdor lahko, obdela svoj vrtiček in tako poveča samooskrbo v Sloveniji. Žal so mnoga polja opuščena in travniki zanemarjeni, saj je v trgovini vse cenejše in se ne splača obdelovati zemlje. Kmetje pa tudi nikoli niso dovolj plačani za svoje delo, zato mladi raje poiščejo zaslužek drugje. Mnogo najboljših kmetijskih površin pa smo tako pozidali. Največkrat na njih stojijo trgovski centri.

Morda pa bomo po tej krizi bolj znali ceniti domačo hrano, domačega kmeta, domači kruh, ki ga bomo sami spekli? V teh dneh v trgovinah večkrat zmanjka kvasa, ker se je že skoraj cela Slovenija naučila peči kruh. No, pri nas ga vedno pečemo doma, iz domače moke in iz domače pšenice. »Pa se vam to splača?« me je večkrat kdo vprašal. Tudi pridelava domačega mleka, mesa, fižola ali krompirja se morda finančno ne splača, pa še delati je potrebno, vsak dan. Vemo pa, kaj jemo, pri delu pa tudi uživamo.

Čas krize je tudi čas, ko smo bolj občutljivi in dovzetni za mnoge stvari, ki jih sicer sploh ne opazimo. Zato nas prav kriza prisili, da naredimo nekaj izven ustaljenih okvirjev. Dobro bi bilo, če ob tem kakšno svojo razvado ali obnašanje korenito spremenimo in bo to obrodilo sadove tudi za čas, ko bo virus premagan.

Človeški duh je nezlomljiv. Ostanite doma, ostanite zdravi.