04. 05. 2021

Začarani krog slovenskih praznikov, grožnje in vandalizem

Pisal mi je neki gospod, ki je zelo zaskrbljen zaradi vandalizma nad spomeniki NOB in mazaškimi akcijami na različnih objektih. Pred dnevi sem brala o vandalizmu nad nagrobniki muslimanov na domžalskem pokopališču. Pred časom so bili grafiti in packarije na različnih cerkvah. Vse to so obsojanja vredna dejanja, s katerimi želi nekdo zanetiti prepir med ljudmi v družbi. Morda so storilci celo povsod isti, morda so z različnih strani, namen pa je vedno slab. Podtakniti tlečo iskrico v upanju, da se razplamti požar. Pri tem jih pa ne zanima, kaj vse se lahko vname, koliko bo škode in kakšne bodo končne posledice. 

Čeprav večina ljudi takšnega vandalizma in oskrunjanja spomenikov ali simbolov, ki ljudem veliko pomenijo, ne odobrava, je potrebno povsem jasno in glasno povedati, da to ni prav in da takšno početje zavračamo. Iskrica lahko zaneti ogenj in sproži tudi nezadržni plaz nasilja. Vedno se moramo tudi zavedati, da za takšnimi dejanji ne stoji neka velika množica ljudi, pač pa peščica skrajnežev, ki ima v ozadju svojo računico. Če se bomo tega zavedali, tudi ne bomo nasedli provokacijam in se nanje sovražno odzivali ter morda kaznovali tiste, ki za to niso nič krivi.

Včasih namreč ti skrajneži s svojimi akcijami ali grozilnimi pismi celo izvirajo iz gnezda, ki ga napadejo, da bi prikrili izvor in spodbudili pomilovanje domnevno napadenih. Učinek takšne akcije naj bi bilo zgražanje ljudi nad napadalci, za katere pa niti ne vemo, kdo v resnici so in komu pripadajo, čeprav jih nekateri nemudoma znajo etiketirati. A s tem se lahko ustvarja navidezna resničnost, ki škoduje stanju duha.

Vsako leto se okrog nekaterih slovenskih državnih praznikov, kot je na primer dan upora proti okupatorju, vnamejo polemične razprave o pomenu praznika, njegovi zgodovinski vsebini, resničnih dejstvih in tudi sprevračanju le-teh. Nesporno je, da nas Slovence najbolj povezujejo trije državni prazniki, in sicer slovenski kulturni praznik, dan državnosti in dan samostojnosti in enotnosti. Ob teh praznikih tudi z veseljem in ponosom izobesim slovensko zastavo. Žal pa tudi ti naši skupni in pomembni prazniki redko minejo brez kakšnega prepira, obtoževanja ali celo dvojnih proslav in obtožujočih govorov z ene ali z druge strani.

Žal se premalo veselimo vsega tistega, kar nam je bilo dano ali smo si z večjimi ali manjšimi žrtvami izborili kot narod. Komu koristijo ti prepiri in delitve na dan, ko bi se morali veseliti naše skupne države in proslavljati naše dosežke? Narodu zagotovo ne, pač pa posameznim političnim strujam, ki od teh delitev živijo in se z njimi hranijo. Tudi obeleževanje in spominjanje nekaterih drugih pomembnih dogodkov iz časa slovenskega osamosvajanja je pomembno in poučno, vendar pa nimajo vsi prazniki enake zgodovinske teže.  

Poleg teh največjih slovenskih državnih praznikov so za nas kristjane in zame osebno pomembni največji verski prazniki, še posebej velika noč in božič. Praznujem jih tako, kot mi verski običaji in moje notranje prepričanje velevajo. Nikogar ne silim, da mora praznovati in ob teh praznikih čutiti enako kot jaz in mi kristjani. Nikomur pa tudi ne oporekam pravice, da praznuje moje praznike po svoje, morda samo s šunko in potico ali pa še to ne. To je njegova stvar. In svoje praznike naj praznuje tako, kot mu veleva njegova vera ali običaji. 

Pred leti sem še mislila, da lahko koga prepričam, da Bog, v katerega sama verujem, obstaja. In da lahko s svojim dokazovanjem in argumenti nekoga prepričam o zgodovinskih dogodkih, kot jih vidim sama ali so me o njih prepričali določeni viri. Danes se mi zdi kakršno koli takšno prepričevanje nepotrebno in odveč, če nekdo ni pripravljen oziroma si ne želi o tem resno in argumentirano razpravljati. Nujni predpogoj za takšno razpravo pa je tudi želja po resnici in novih spoznanjih ter odprtost za drugačna mnenja in nova spoznanja. Če pa brez te medsebojne spoštljivosti in naklonjenosti drug drugega prepričujemo, kdo ima bolj prav in kdo se moti, pa se vrtimo samo okrog svoje osi, ničesar ne dosežemo in tudi nič ne spremenimo. Lahko pa se ob tem veliko jezimo, hudujemo drug na drugega, celo spremo in koga tudi zasovražimo. Zakaj bi potem razpravljali na tak neploden način in se vrteli vedno v istem krogu? 

Prav to vrtenje v vedno istem začaranem krogu se nam v Sloveniji nenehno dogaja. Medsebojna obtoževanja, grožnje, zanikanja, olepševanja, sprevračanja in pogovori o tem, kaj je bilo prej – jajce ali kura. Zato pozdravljam izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je na podlagi znanstvenih odkritij, študij dokaznega gradiva in vsestranske analize uglednih akademikov prišla do določenih zaključkov o naši medvojni in povojni zgodovini. Povsod je našla pozitivna dejstva in poimenovala tudi tisto, kar ni bilo prav, tako na eni kot na drugi strani.

Če bomo kot narod ta dejstva sprejeli, pozdravili vsa velika in pomembna dela naših prednikov ter obsodili vse tisto, kar so ob tem tudi zagrešili, potem smo na dobri poti mirnega sobivanja, če še o spravi ne moremo govoriti. Hkrati pa se moramo tudi zavedati, da smo bili kot narod žrtev vseh treh totalitarnih sistemov – nacizma, fašizma in komunizma. In krivično do naših prednikov je, če njihova dejanja ocenjujemo za nazaj z vedenjem in vsemi informacijami, ki jih imamo na razpolago danes, oni pa vseh teh dejstev  niso mogli poznati v takšni meri in so največkrat reševali svoja življenja in dom. Znašli so se v silovitem vrtincu vojne in revolucije, na prepihu in v nevihti nekega groznega časa in razmer, ki so jih povzročili povsem drugi ljudje in narodi. 

Zgodovinarji naj opravljajo svoje delo sistematično, strokovno in temeljito, da bodo prihodnji rodovi, ki ne bodo tako neposredno v to vpleteni in  s tem tudi obremenjeni, lahko bolj nepristransko in realno presojali o tem, kako so tekli vsi tokovi naše zgodovine z vsemi pritoki, mlakužami in zalivi čez naše ozemlje. Za naš čas pa je izredno pomembno, da pustimo drug drugemu živeti v skladu s svojimi spoznanji, vrednotami in prepričanji. Pomemben je zorni kot pogleda, zato težko drugega prepričamo o nečem, kar vidi on povsem drugače. 

Ko se doma zazrem skozi okno, vidim v daljavi hrib in naselja na njem, ki jih hitreje pobeli sneg kot vasice v dolini. Ko pa sem na vrhu tega hriba in se ozrem nazaj proti domu, sem vedno začudena nad tem, kako drugačen je pogled na našo vas z nasprotnega hriba. Z višine se vidijo vse lepote Moravške doline, pa tudi vse rane, ki jih je človek prizadejal naravi.

Odmaknjenost nam ponuja širino, preglednost, podrobnosti niso več pomembne. 

Kot pravi rek »Živi in pusti živeti,« bi lahko rekli tudi »Praznuj in pusti praznovati.«