V teh dneh je moje delo v Evropskem parlamentu zastalo. Kot poslanka Evropskega parlamenta sem obiskala koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau na Poljskem, kjer sem se udeležila tudi simpozija o antisemitizmu.
Auschwitz-Birkenau pretrese vsakega človeka. Stati na kraju, kjer je človek razčlovečil in ponižal drugega človeka ter mu povzročil nečloveško trpljenje, nikogar ne pusti ravnodušnega. Že ob prihodu vlaka v taborišče so zdravniki določili, kdo gre takoj v smrt in kdo je dovolj močan in zdrav, da bo lahko še nekaj časa delal ob slabi hrani in v nečloveških pogojih.
In na koncu so tudi temu istemu človeku vzeli še življenje, največ, kar živo bitje sploh ima. Stopiti na zemljo takšnega kraja zločina neobhodno v nas izzove nova in nova vprašanja in trpka spoznanja o človeški hudobiji.
Vse te grozote so se dogajale le pred nekaj desetletji. Podobne zgodbe se ljudem v različnih delih sveta dogajajo še danes.
Kako se je lahko človek tako nečloveško znesel nad drugim človekom zaradi njegove narodnosti ali vere? Ali bodo vsi ti dokazi in izkušnje iz preteklosti lahko pomagali človeštvu, da se to ne bi ponavljalo tudi v prihodnje?
Antisemitizem v svetu spet narašča, nestrpnost v družbi tudi. To so žalostna dejstva, ki jih ugotavljamo tudi v naši domovini. Pričevanja preživelih žrtev holokavsta, po navadi skritih otrok ali potomcev žrtev, ter drugih gostov simpozija govorijo o strašnem trpljenju Judov pred in med drugo svetovno vojno.
V teh taboriščih je Hitler želel dokončno opraviti z judovskim vprašanjem, sledil je pokol več kot 1,5 milijona Judov ter na tisoče Poljakov, Madžarov, Romov, tudi Slovencev. Ob pripovedovanju o tem trpljenju pa se v vsakem pričevalcu skriva s strahom prepojena prošnja, naj se to nikoli več ne ponovi.
Ali jo slišimo?
Nihče ne sme biti žrtev nasilja zaradi svoje narodne, verske ali druge pripadnosti. Vsi mi smo ljudje in nihče od nas si ni sam izbral staršev, nacionalnosti, spola, države ali kontinenta, kjer se je rodil. Zato nihče ne more biti kriv za to, kar je, ali celo manjvreden od drugega človeka.
Naša prihodnost je v zavedanju, da imamo vsi pravico živeti, da nihče sam po sebi ni več ali manj vreden od drugega in da ljudi ne moremo soditi in obsoditi zaradi zunanjosti ali neke pripadnosti.
Lahko pa ocenjujemo dejanja, ki so slaba, manj slaba ali dobra in za katera je vsak človek sam odgovoren. V svobodni demokratični družbi se lahko vsak sam odloča, katero pot bo izbral in kakšna bodo njegova dejanja. In kot je dejal eden izmed udeležencev simpozija: »Vsak dan razmišljam, kje in kaj dobrega lahko še naredim za sočloveka.«
Antisemitizem je izgovor za izražanje sovraštva in nestrpnosti do drugega. Tako kot je za nekatere nogometna tekma in pripadnost navijaški skupini lahko samo izgovor za nasilje in nestrpnost. Pa to nima nič skupnega z navdušenjem nad nogometom.
V naši družbi se problem antisemitizma skoraj ne pojavlja, saj so bili Judje v veliki večini pregnani že med vojno. Kljub temu pa imamo velike probleme s strpnostjo zaradi političnega prepričanja ali pripadnosti neki stranki.
V demokraciji imamo pravico do svobodne izbire. Imamo pa tudi dolžnost, da se pri tem obnašamo strpno in odgovorno do drugih in drugače mislečih.
Prepričana sem, da si večina Slovenk in Slovencev prav to želi in da večina ljudi nestrpnost zavrača in obsoja, a v teh sivih časih je za ohranitev človečnosti potrebno imeti in ohranjati pogum.
