15. 03. 2020

Kriza koronavirusa in naša skupna moč

Ljudje smo prepletenost sveta in negativne učinke globalizacije prvič resnično občutili ob finančni krizi leta 2008. Kriza pandemije bolezni covid-19 (koronavirus), ki je že decembra lani izbruhnila na Kitajskem v mestu Wuhan, pa ponovno dokazuje, kako sta v današnjem globaliziranem svetu pomembni odgovornost in samooskrba.

Težko je razumeti dejstvo, da bo zdaj prav Kitajska priskočila na pomoč Italiji s svojimi zaščitnimi oblekami, maskami in zdravili. To kaže predvsem na to, kako so Evropska unija (EU) in njene članice pretirano odvisne od mednarodnega okolja. Dejstvo je, da mora EU sprejeti učinkovitejše politike za večjo samooskrbo na področju proizvodnje zdravil in zanje pomembnih sestavin.

Sama tudi menim, da je na ravni EU treba okrepiti sodelovanje na vseh področjih, še posebno pa pri izmenjavi informacij in pomoči pri zagotavljanju ustreznih zmogljivosti v bolnišnicah. Pri tem imam v mislih zlasti respiratorne naprave, zaščitno opremo za zaposlene v zdravstvu in pripomočke za testiranja.

Prav tako je treba ljudem na najbolj prizadetih območjih sporočiti, da niso osamljeni in da pristojni delajo vse, kar je v njihovi moči, da bo ta virus premagan.

In ne nazadnje, ne smemo pozabiti na gospodarski vpliv krize, ki jo doživljamo. To, da bo prišlo zaradi pojava koronavirusa tudi do velike gospodarske krize, absolutno ni več vprašanje.

Vsem prizadetim gospodarskim dejavnostim je treba zagotoviti sredstva za pomoč pri ohranjanju njihove likvidnosti, banke pa naj že sedaj razmišljajo o možnosti, da bi podjetja lahko zaprosila za zamenjavo kratkoročnih posojil z dolgoročnimi; razlog je seveda v tem, da se s podaljševanjem ročnosti zmanjša mesečni obrok posojila, s čimer se lahko ublaži denarni krč v podjetjih.

Svetovne banke se namreč že ukvarjajo z vprašanjem likvidnosti podjetij in strankam ponujajo različne ukrepe, s katerimi bi lahko te ublažile akutne težave zaradi posledic izbruha koronavirusa. Med ukrepi se pojavljajo reprogramiranje kreditnih obveznosti, premostitvena posojila in moratorij za poplačevanje hipotekarnih posojil.

Ponekod so ljudje že izpraznili prodajne police trgovin v strahu, da bo motena preskrba s hrano. V času krize se marsikaj spremeni, zato je nujen tudi premislek, ali v Sloveniji naredimo dovolj za povečanje prehranske samooskrbe. Večkrat slišimo, da se nečesa ne splača pridelovati doma, ker je to v trgovini cenejše.

Švicarji vedo, da zlata in frankov ni mogoče pojesti, zato posvečajo kmetijstvu posebno skrb, čeprav imajo za to težje pogoje. Če pa bomo v Sloveniji vse najboljše površine pozidali, veliko smo jih že, domače vrtičke zanemarili, bomo še bolj odvisni od drugih, ki pa bodo v krizi najprej poskrbeli zase in za svoje, tako kot pri dobavi zaščitnih mask in druge opreme.

A kakor koli že, vsi ekonomski in drugi ukrepi ne bodo zalegli, če ljudje ne bomo najprej pri sebi odgovorni in ne bomo sami poskrbeli za svoje zdravje. Zato na tem mestu želim spomniti, kako pomembno in nujno je upoštevati predloge in ukrepe zdravstvene stroke pa tudi drugih državnih institucij. Obenem sem prepričana, da je to tudi čas, da se vrnemo k naravi in živimo bolj zdravo.

Verjamem, da s skupnimi močmi lahko premagamo tudi to krizo.

*Komentar je bil objavljen v sobotni tiskani izdaji časnika Dnevnik in spletni izdaji časnika Večer.