06. 02. 2024

Govor ob kulturnem dnevu v Občini Šentjur

Spoštovani Slovenke in Slovenci, dragi ljubitelji slovenske kulture, spoštovani gospod župan!

Razveselila sem se povabila gospoda župana Marka Diacia, da vam spregovorim ob slovenskem kulturnem prazniku. Prav kultura, kulturna dediščina in umetnost v različnih oblikah me vedno navdihujejo in spodbujajo k prizadevanjem za lepše, boljše, bolj harmonično in ustvarjalno življenje.

Šentjur pa je tudi trdnjava slovenske narodne zavesti in zibelka lepe slovenske pesmi. Vaši narodnozavedni buditelji so vplivali na narodno zavest Slovenk in Slovencev že v prejšnjih stoletjih.

Anton Martin Slomšek, rojen na bližnjem Slomu, je s svojo gorečo skrbjo za slovenski jezik, pesem, šolo, vzgojo mladega rodu in s svojo versko gorečnostjo vsem Slovencem zapustil veliko bogastvo in se zapisal tudi med blažene.

Ko smo se leta 1990 Slovenci na plebiscitu večinsko odločili za samostojno Slovenijo, smo se v največji meri opirali in sklicevali prav na svoj jezik in kulturo. Različna narečja so pravo narodno bogastvo. Knjižna slovenščina pa nas v govorjeni in pisani besedi povezuje in loči od drugih narodov. Sklicevali smo se tudi na lastno kulturno dediščino, ki ima globoke korenine v naših narodnih in ponarodelih ter umetnih pesmih, običajih ter drugih umetniških stvaritvah.

V času protestantizma smo s Trubarjevim Abecednikom in katekizmom Slovenci dobili prvo knjigo. Z Bohoričevo slovnico v latinščini Arcticae horule še prvo slovnico. S celotnim prevodom Dalmatinove Biblije, ki je zahteval velik besedni zaklad, pa se je slovenščina uvrstila med deset najbolj kultiviranih evropskih jezikov tedanjega časa.

Prešeren je s svojo genialnostjo dokazal, da je tudi slovenščina primerna za izražanje misli in čustev v najbolj zahtevnih verzih in pesniških oblikah.

K prebujanju slovenske narodne zavesti so v veliki meri pripomogli tudi glasbeniki in skladatelji Ipavci. Hkrati pa so kot zdravniki in umetniki imeli posluh za sočloveka, za narodno pripadnost in za razvoj naroda na vseh področjih življenja.

Takšni ljudje so neprecenljivi za vsak narod, njegovo ohranitev in tudi razvoj.

Anton Martin Slomšek je bil rojen le teden dni pred Prešernom, s katerim sta bila v Ljubljani nekaj časa tudi sošolca na filozofiji. Le tri desetletja za njim se je tukaj v Šentjurju rodil v zdravniški in glasbeni družini Gustav Ipavec. Kot mlajši sodobnik in rojak, ga je zagotovo nagovarjala  Slomškova gorečnost za slovenski jezik in pesem. Nekatera Slomškova besedila je opremil s svojimi melodijami, kot sta na primer ponarodela pesem Le predi, dekle, predi in Večernica ali Glejte, že sonce zahaja.

Slomšek je leta 1859 dosegel premestitev sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor in v njenem okviru združil skoraj vse štajerske Slovence. S tem so kraji med Muro in Dravo prišli v lavantinsko (danes mariborsko) škofijo. Nekateri zgodovinarji pravijo, da brez tega Slomškovega dejanja tudi general Maister ne bi imel kaj osvobajati, saj bi slovenstvo v južni štajerski deželi že ugasnilo pod pritiski germanizacije.

Prizadevanja za duhovno, moralno, versko, kulturno in narodnostno prenovo škofije je Slomšek jasno opredelil z rekom »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne omike«.

Hkrati pa je zapisal:

“Ni jih na svetu ljudi, ki bi rajši peli, kakor Slovenci in lepšega daru ne vem, kakor jim čedno pesmico dati.”

Predeloval in požlahtnjeval je stare ljudske pesmi, saj je želel ljudi vzgajati versko in moralno  z vedro pesmijo, kot so npr. Slovenc Slovenca vabi, Na svetu lepše rožce ni ali En hribček bom kupil.

Blaže in Nežica v nedeljski šoli pa sta vzgajala mnoge rodove tedanjega časa.

Leta 1851 je bilo prav s Slomškovo pomočjo ustanovljeno Društvo Cirila in Metoda, še danes znana in delujoča založba Mohorjeva družba. Njene knjige so prodrle med vse plasti slovenskega ljudstva in slovenski narod dvignile na visoko kulturno raven. Leta 1859 je v Mariboru ustanovil bogoslovje in teološko šolo, ki je predhodnica današnje mariborske univerze.

Slovenec sem, izredno povedna in spevna pesem vašega rojaka Gustava Ipavca, je nepogrešljiva na številnih proslavah in prireditvah na Slovenskem. Seže v dušo in srce ter nas napolni s ponosom. Ob lepo zapeti Ipavčevi zborovski pesmi se marsikomu orosi oko. V čas naše mladosti in lepih spominov nas popeljeta vprašanji Kje so tiste stezice in Kje so moje rožice.

Župan Gustav Ipavec je poskrbel za napredek kraja na vseh področjih. Zavzel se je za kmetijstvo, čebelarstvo in vrtnarstvo. Tako so bili položeni temelji za prvo kmetijsko šolo s slovenskim učnim jezikom v habsburški monarhiji.

Ipavci so bili tudi soustanovitelji taborov, čitalnic in Glasbene matice. Vse to je še poglabljalo narodno zavest Slovencev.

Delo vašega rojaka, zdravnika in skladatelja ter dolgoletnega župana Gustava Ipavca je odmevalo celo do Dunaja. O tem govori tudi obisk cesarja Franca Jožefa I. leta 1883 in podelitev Zlatega križca s krono.

Cesarsko odlikovanje za svoje bogato in ustvarjalno delo si je prislužil tudi njegov brat Benjamin, ki je živel in ustvarjal v Gradcu. V zgodovino se je zapisal s prvo slovensko opereto Tičnik, s Serenado za godalni orkester in opero Teharski plemiči ter mnogimi drugimi glasbenimi storitvami. S samospevi na besedila slovenskih pesnikov (Prešerna, Jenka, Gregorčiča, Murna) je dosegel evropsko višino in si prislužil vzdevek ‘slovenski Schubert’.

Vse to je vam, Šenjurčanom, zelo dobro znano. Upravičeno ste lahko ponosni na svoje velike rojake, ki še stoletja po smrti v Slovencih budijo narodni ponos. In lahko samo pritrdimo pesniku Antonu Aškercu, ki je o Gustavu zapisal:

Smrt le telo je Tvoje strla,

a pesem Tvoja sladka ni umrla:

ž njoj vred med nami danes še živiš!

Samo pesmi, napisane iz srca in globokega prepričanja lahko v ljudeh prebudijo podobne občutke, zato Aškerčev zaključek trdno stoji še danes:

Iz srca so privrele melodije

Ti nežne polne poezije,

v rojakov srcih našle so odjek

In ta odjek pesmi Ipavčevega rodu zazveni leto za leto iz številnih grl slovenskih pevcev in glasbenikov ter govori o veličini njihovih ustvarjalcev.

Tako Slovenci upravičeno in polni ponosa proslavljamo svoj kulturni praznik. Kljub večstoletni germanizaciji, zatiranju v času fašizma, madžarizaciji in vplivom drugih večjih jezikov, smo do sedaj uspeli ohranjati in razvijati slovenski jezik. Mnogim večjim narodom to ni uspelo. Znan primer so Irci. Njihov originalni keltski jezik je eden izmed uradnih jezikov EU, vendar njihove kabine za tolmačenje v EP večinoma ostajajo prazne. Zanemariti in pozabiti svoj materni jezik ter ga nadomestiti s tujim, pomeni okrniti svoj narod in tudi osiromašiti svet.

Združeni v različnosti je geslo EU, zato je tudi slovenščina eden izmed 24 uradnih jezikov EU.

V zadnjih letih v Sloveniji beležimo velik porast turizma. Poleg lepe narave, razgibane pokrajine in naravnih lepot lahko obiskovalcem ponudimo na ogled bogato kulturno dediščino, številne kulturne dogodke, šege in običaje. V teh predpustnih dneh smo slišali, da je ptujski karneval uvrščen med deset najbolj zanimivih karnevalov na svetu.

Mesta in kultura je osrednja komunikacijska tematika slovenskega turizma za leti 2024 in 25. Prihodnje leto si bosta Gorica in Nova Gorica delili naziv evropska prestolnica kulture.

Vedno bolj priljubljen je tudi romarski turizem. Pot svetega Martina in svetega Jakoba peljeta tudi čez Slovenijo proti Madžarski in druga proti Komposteli. Na Slomu pri svojem zavetniku se radi zbirajo katoliški pedagogi, kmetovalci in romarji iz širne Slovenije.

Sveti Jurij, zavetnik vašega kraja, ki so mu posvečene številne cerkve po Sloveniji, pa prav tako privablja in združuje mnoge ljudi na poti iskanja kulture srca, dobrega v sebi in sočloveku.

Pred leti ste tukaj naredili ta velik kulturni dom in s tem še potrdili, da občina Šentjur s svojim vodstvom, z občani in občankami  ohranja svojo kulturno dediščino in omogoča razvoj sodobne umetnosti in kulture.

Po ogledu znamenitosti in naravnih danosti pa se še kako priležeta dobra slovenska hrana in rujna kapljica. Kljub majhnosti dežele, pa smo bogati z raznolikostjo okusnih jedil, belih in rdečih vin, ki rastejo na obloženih trsekih in po številnih slovenskih hribčkih. Prijatle povabim, da še sam ga bom pil, je zapel Slomšek. Seveda ob poznavanju kulture pitja.

 

Spoštovani,

Ob slovenskem kulturnem prazniku vam iskreno čestitam za vse dosedanje dosežke na področju kulture in ohranjanja kulturne dediščine. Želim vam, da bi bil Šentjur še naprej kraj, kjer še vedno odmevajo Ipavčeve, Slomškove in druge slovenske pesmi.

Naj ostane trdnjava slovenske narodne zavesti in kulture.